Au revoir, Tokunoshima!

Že drugi dan brez prestanka dežuje. Očitno se je deževno obdobje začelo prav zares. Seveda ne morem reč, da takšno vreme ugodno vpliva na moje počutje. Mi je kar težko se spokat od tu, pa čeprav sem bil le 3 tedne. Bo postalo vsakič težje? Sicer pa ni čudno, če samo pomislim na svoje samotarske sprehode po peščenih obalah in hrumeče valove... jaz pa se podajam v vrvež najprej Kagoshime, nato še Nagasakija... Ljudomrznež? Kaj pa vem kaj postajam.
Še dobro, da so ti nori Japonci tako "zapeti" in se tukaj ne kaže čustev. Kaj bi šele bilo, če bi jih? Chika je sinoči ves čas med večerjo šmrcala in pojokavala - le kdo bo zdaj tako navdušeno hvalil njeno hrano?
Je pa bila hecna večerja. Prav vesel sem bil, da nismo imeli poslovilne žurke v kakem nočnem klubu, ampak s par prijatelji v nekem "kao" kmečkem turizmu, ki ni ravno to, ampak ne vem kako drugače opisat. Je pa to plac, ki ga niti v sanjah ne bi našel. Tudi rahlo scary, če si ljubitelj grozljivk z bujno domišljijo... in če ti nihče ne razloži. Gremo torej zvečer v neko majhno lokalno restavracijo na večerjo in par piv. Pridemo iz vasi in Chika zavije z glavne ceste na makadamsko. Dežuje, je že noč. Se vozimo med njivami. Sladkorni trs levo, sladkorni trs desno. Rahlo spominja na koruzo. Khm, Children of the sugar cane? Le kake zobe bi imeli otroci v tem hororju? Bržkone grozljive... Em, a je to kaka bližnjica? Ne, to je edina pot... In tam med njivami sameva bajtica, nad vhodom rdeč lampjonček v katerem brli 15 watna žarnica - to je to. Pogledam bolje - kar nekaj avtov. Vstopimo - same znane face, valjda, na vasi je to malo težko falit. Domače vzdušje - le kako naj bo drugačno, če se vsi ali poznajo ali so v žlahti? Hrana - njami, zame so prinesli celo kimči. Se ne more merit s korejskim, ni teorije, ampak je čisto spodoben približek za obujanje spominov. Že drugi dan zapored, ko sem dobil kimči. Pivo - sicer Asahi, žal ne Kirin, ampak se ne pritožujem - so stregli kot se resnično spodobi, v vrčkih iz zmrzovalnika. A nekaj mi manjka, ne vem točno kaj. Hrana dobra, pivo hladno, družba prav fejst, se dogovarjamo, kdaj pridejo na obisk v Korejo.. kaj mi fali? AAAAAAAAAA, ni karaoke-mašin! Začudeno izpostavim to dejstvo, kako to, da je ni, če je pa plac obiskan in se folk kar obilno naliva z alkoholom? Taka prevede, še vedno je med redkimi, s katerimi lahko komuniciram. Vsi se zabulijo vame, nato v smeh. Režanje. Krohot. OK, vem, sem baka gaijin, ma v čem je fora? Mi nočejo povedat, bom že videl. Ma kaj bom videl, majke vam ga nabijem. Nekako nisem v fazi njihovega čudnega humorja, cel dan sem bil potrt, da ne rečem kar malo u kurcu. Ah, jebiga, pozabimo na to. Daj še enu rundu! Jih učim kako naročit pivo v korejščini. Da skratim priču - odoh ja na WC, vsi v smeh. Kaj zdaj, gaijini niti scat ne morejo več v miru? Pridem na WC - e, zato ste se tako režali! Skozi WC se namreč gre v Music Box oziroma sobo za karaoke...ki je, logično, stalno zasedena in med praznjenjem mehurja se lahko zabavaš ob poslušanju krulečih zvokov...
Prinašanja hrane ni in ni konca. Začelo se je z želejem iz alg, potem sashimi, pa rečni rakci, Chika je zame naročila še neko ogromno solato s tofujem, pa spet nek drugačen sashimi, pa neka tretja solata, vmes sem še kaj pozabil, zaključi pa se z božanskim tofujem v vroči sojini omaki. Božanski - do neke mere. Sem namreč ugotovil, kakšen je ta njihov "morski" ingver, ki "raste" na plažah.. E, skoraj sem zatulil, ko sem prišel do koščka tofuja, na katerem je bil nariban ingver. Česa tako pekočega pa že dolgo ne! Me je prav sadistično zviznilo po brbončicah in v nos in v solzne kanale... uh!
Pri zajtrku sta ma Chika in Taka obdarila - spominski T-shirt na otok z napisom shima-uta (to je njihova otoška tradicionalna glasba) in pa wowowow kar tradicionalna otočanska obleka, nič fensi ampak preprosta in praktična, da sem si jo kar oblekel. Hvala, hvala, hvala. Ne ne, hvala tebi, ker si tukaj pomagal.
Spakiran v desetih minutah, samo še netbuk imam zunaj in ne vem kaj počet, ker je še 5 ur do trajekta. Bom še malo šnjofal po netu, da se odločim kam in kako, ker si itak premislim vsake 10 minut. Najprej sem načrtoval ostat par dni v Kagoshimi in si ogledat delujoči vulkan Sakurajima, nato sem se včeraj odločil, da grem naravnost v Nagasaki. Z vlakom. Vem, da je dražji od avtobusa, ampak Shinkansen nekako moram probat!