DEAR LABEL

We are passionate about lunch communication. The lunch is a good day pastime. Nekaj komentarjev je res zabavnih.
Ne, ni se mi totalno utrgalo. Dear Label je tudi moj bentō-box za kosilo na njivi.

V soboto smo imeli zajtrk ob 6h namesto ob 7h. Vaška skupnost je imela akcijo čiščenja, seveda ne popoldan, ampak zgodaj zjutraj, da s(m)o lahko potem vsi odšli na delo. To vsekakor ni bila nikakršna dolžnost, ampak ker bom še vsaj en mesec preživel tukaj, je to bila dobra priložnost za se "pokazat v javnosti". Pa majhna slutnja... seveda je bila zvečer na sporedu žurka v vaški dvorani - bajta poleg naše - ob prevzemu dolžnosti novega vaškega poglavarja, to je postal moj gostitelj Taka. S tem se je tudi moj status dvignil za stopničko višje. Poskrbeli so, da so me posedli v družbo intelektualcev, ki je skupaj obvladala skoraj 10 besed v angleščini - sensei družba. In ja, na moje "veliko veselje" ima tudi vaška skupnost svojo "karaoke-machine"...

No, sensei družba je bila razposajena kot vsi ostali, sake in pivo v potokih, bolj ko smo ga pili bolje so oni znali angleško, jaz pa japonsko (oziroma njihovo prleško narečje, ki ga nihče ne razume) in tako smo se prebili do nekaj koristnih informacij: učitelje tukaj država premesti vsake 3 leta, da se ne "zlijejo" preveč z lokalno skupnostjo... in eni na Tokunoshimi trpijo ko žvali, ker je totalna vukojebina, tale pa s strahom čaka "prekomando" kam drugam, kjer ne bo iz šole tekel čez cesto surfat ali se potapljat...

Poleg par nonic za omizjem ni bilo niti ene pupe - ves ženski živelj je bil v kuhinji, kjer se je ukvarjal s hrano in z rednim donašanjem alkoholnih napitkov za moški del otočanstva... malo težko navezat stike tukaj, a? So zato filipinke tako popularne? No, ženskovje se je pojavilo, ko je bilo treba pospravljat; baka gaijin je (kljub alkoholni omami) hotel galantno pomagat, pa je skoraj povzročil mednarodni škandal, negodovanje pa zagotovo. Seveda pri moškem delu, ženski del bi me kar veselo pustil delat, ma kaj čmo...
Kaj zdaj... kaj ni konec žura? Ma ne, samo plac bomo menjali, gremo k bivšemu vaškemu poglavarju domov. Ma kaj vsi? Ja, skoraj vsi, zakaj?


In smo tako končali v eni res wow bajturini, hrane in alkohola še več kot prej, ženskovje seveda spet skrito v kuhinji, ma dajte no bit resni... uffa, spet pit? Ajde, daj oni sake, lišo prosim, ja, bom preživel, ne skrbi, NE vode majke ti, sem rekel... Đizs što ga ovi japanci piju... stvarno su ludi. Dolivanje je že kar stvar časti, naredim jaz svoj krepki požirek čistega sakeja, ni ravno nekaj močnega, kvečjemu rahlo gnjusnega, potegnem pošteno, da izkažem čast njihovi pijači, niti zmrdnem se ne, evo 4 boce nagnjene nad kozarec, da mi dopolnijo manjkajočo vsebino. Jel vi to ozbiljno? OK, dolij, pa bom imel kratko pavzico, ko vas jebe... Khm, ko me jebe... moj kozarec nalit, vsi strumno "kampai!", odpijem minimalni požirek, odložim kozarec in - ma nemoj? - 4 boce nad mojim kozarcem in 4 režeče se face okoli mene... aja, na tej žurki ni bilo NIKOGAR, ki bi znal angleško... jaz pa sem znal samo "kampai!" ponavljat...


Za naslednji škandal sem poskrbel, ko so mi začeli pod nos porivat meso (seveda smo prej trikrat morali nazdravit, ko so videli, da znam uporabljat palčke). Folk, ne hvala, poleg gore odličnega korenja in daikona, res ne bi. Smeh. Nato tekmovanje v pantomimi, da ni okužena svinjetina, ampak pristna domača govedina. Ne, hvala, kljub temu ne bi. Nič več smeha. Na svoje govedo so namreč strašno ponosni, še posebej zaradi ene barbarske navade - bikoborbe. In to ne klasične bikoborbe, kjer še vedno lahko poskusiš navijat za bika v upanju, da bo nabodel kretena v baletnih hlačah, ampak res borbe bikov... Užaljeni gor al dol, sem vztrajal in še naprej tamanil korenje in daikon. Pa sem dobil naslednjo porcijo... ah, well... pa poskusimo...

Očitno imam kar nekaj igralskih sposobnosti. Niti trznil nisem, ko sem jedel ta gnus.. kurc pa kulturne razlike, če je škifo je škifo...
Ko se je ta drobižek zbudil zaradi hrupa in prišel na kozarec mleka sem se odlepil od hrane in preko objektiva nekaj komuniciral z njim... Če se mi ja znal tako nasmihati nisem bil preveč grozen.


Kako sem prišel domov - ne vem. Nedelja pa normalen dan dela... auč.
Danes - dežuje. 27 stopinj, "real feel" pa 31. Vlaga ubitačna. Baka gaijin se je cel dan sprehajal v dežju. No, prav zasulo me je šele pri povratku.
Tem plažam čisto nič ne manjka niti v slabem vremenu. mogoče delujejo še bolj impozantno, ko se nebo tako stemni...





Vikendica, 20 metrov od morja...

No, pa spet nekaj za biologe... nekaj trupel...


Pa kokos ;-)

Pa trepang, ki je ob mojem drocanju iz šupka spustil lepljiva vlakna...

Oblaki so se spustili še nižje, kapljice so postale kaplje in barve bolj barvite in tudi vonji so danes bolj intenzivni.

Prav lep popoldan za sedet na hišnem pragu z mrzlim pivom. Res ne vidim razloga, da vse večere prečepel na obrežnem skalovju in se metaforično utapljal v oceanu, če se lahko v pivu.
Kampai!