Moj zadeti cimer pa še kaj

Uradno niti ni moj cimer, so banda skvoterjev, ki mi dela kažin cele noči na podstrehi, ampak tale je bil predvčerajšnjim očitno zelo nabasan, saj je hotel v sobo kar skozi šipo...

Predvčerajšnjim je bil tudi zadnji dan "zlatega tedna" počitnic in sem se veselo fural še po zahodnem in južnem delu otoka in veselo špilal turista in fotkal vse mogoče neumnosti, še mostovi so se mi zdeli zanimivi...



Pot me je zanesla tudi na Inutabu, kjer stoji mogočen spominski stolp na japonsko križarko Yamato

Ja, tisti drobižki spodaj so ljudje. Nisem pa našel podatkov, če ima bližnja skulptura povazavo s tem, ampak najbrž da ja. No, kaj pa vem...

Še malo naprej - miniaturno svetišče.

In še en tip obale... res nepriporočljiv za koapnje ali sončenje...


Včeraj pa je bil delovni dan in smo se lotili košnje okoli njiv, sveže zasajenih s sladkornim trsom. Sladkorni pač ni edini trs, ki raste na veliko in podolgem in počez, ampak tudi Arundo donax, ki jo doma poznamo kot kanelo (žabarji in ostali slovenclji pa jo imajo za koruzo, ki raste ob cesti... bedniki neizobraženi). In začne se moja kalvarija z bočnimi kosilnicami... Navalim ko mutavi na telefon na prvo njivo, skurim prvi rezervar, natankam, hočem vžgat... prrrrr... prrrrrr.... prrrrrr.... ništa od toga. Čok, Mujo! Znam, znam, čok gor al dol, gas levo ali desno, ne pali. OK, baza je blizu, pogumno odpešačim nazaj, Taka, ja sam baka, nikako da palim mašinu... Proba še on, z istim rezultatom. Na, vzami drugo. Vzamem drugo, dela, kanele padajo do pavze za kosilo. Po kosilu je prva kosilnica uštimana, z veseljem jo vzamem nazaj, ker ima kako kilo manj in že čutim bolečine med lopaticami. Spraznim rezervar, natankam, hočem vžgat... prrrrr... prrrrrr.... prrrrrr.... ništa od toga. Pa jebote, lud jesam, al budala nisam. Samo tokrat sem malo bolj daleč... kosilnico je Taka prifural s pickupom, jaz pa sebe s skuterjem. Kul, pa bomo špilali Mad Maxa iz risanke, ne vprašajte, kako je bulil folk z njiv, ko so videli baka Don Kihota na motorju z zlobno kosilnico čez balanco... in potem spet čez 10 minut, ko sem se vračal z ono težjo... in zaključil dan. Danes zjutraj... me čaka tretja kosilnica. Ena ima zabasan karburator, z drugo ne vem točno kaj je narobe. Wow, ma kolko jih pa imaš? E, sedem. Kwa? Sem kasneje ugotovil zakaj... I ode Mad Max z zlobnim rezilom, čez balanco štrlečim, novim kanelam naproti, zagrizem v delo, kanele padajo kot vojščaki na bojišču...hm, zakaj pa imam hlače mokre in cela njiva zaudarja po bencinu? Ker preklemana reč nekje pušča. Mislim, ne me jebat! Nazaj... Vzami si pavzo, bom že zrihtal. A, zato imaš sedem kosilnic... iz dveh nedelujočih je hitro sestavil eno in jaz pogumno nazaj na njivo, da dokončam delo. Prrrr... prrrrr... panika! Brrrrummmm, jupi, zing zang padajo kanele, vihtim rezilo nad sovragom, ko naenkrat prrrrr........prrrr.......fffff.... O, a je že zmanjkalo goriva? Bomo napolnili rezervar... khm, kaki rezervar? Kje je rezervar? A je to ona plastična zadeva tam nekje odzadaj na tleh? Mater, to postaja že tu mač. Taka... khm... I evo meni nova kosilica, gremo naprej - ali nazaj, kakor se vzame - zadeva sicer dobro dela, ampak na določenih obratih vibrira u božju mater, ko slabo centrirane gume na avtu. Še dobro, da sem dobil to asociacijo, čez par grmov začne vso zadevo trest ko epileptika v polnem napadu, brez razmišljanja zapičim rezilo v zemljo, šele potem ugasnem beštjo. Jp, rezilo ni bilo dobro pritrjeno... Ma ne, Dag, kaj se sekiraš, samo s centra je šlo, ne bi blo nič narobe... Mavaffan... s srečo, ko jo imam, bi tako ekscentrično rezilo naredilo škode kot da igra glavno vlogo v tretjerazrednem splatter muviju... Taka, a imate kje na tem otoku kako ročno koso?
On the bright side... Pred dobrim tednom sem z izdatno mero cinizma zapisal reklo "Lepa beseda lepo mesto najde" - pa da ne bi kdo mislil, da res ne verjamem v to. Čeprav bi, vsaj zame, bolj veljalo "prava beseda na pravem mestu pravo mesto najde"... Namreč, vem, da bi s primerno mero potrpežljivosti in vljudnosti od one dekline le dobil prave napotke do trajekta, a trajekt bi v tem času že odplul, jaz bi pa čakal naslednji dan kot vljudni osel. Tukaj - imam čas. Nekaj sem se pritoževal nad hrano, tu, na blogu, nikakor ne gostiteljem. Aja, še malo razlage. Dejansko živim pri Takaichirovi sestri. Ne, ne živim Z njo, zlobneži pokvarjeni, imam cel del bajte zase, z dvema svojima vhodoma, k Chiki grem le na zajtrk in večerjo. Taka je namreč vdovec, ki sam (no, tudi s sestrino hrano) skrbi za štiri študirajoče otroke, najstarejši študira medicino na Kitajskem. Chika je čisto spodobna kuharca, ma kaj ko sem se jaz razvadil v Koreji... pa meso mi res ne paše trikrat na dan (niti enkrat, ma kaj čem)... In sem enkrat ob večerji pohvalil nariban korenček s sezamom in nekimi morskimi zadevščinami. Ji je postalo kar nerodno, ker to je pa "tako enostavno za naredit".. Ja, ampak večinoma so enostavne stvari najboljše! Naslednji dan je bil spet korenček - tokrat samo zame. Ma ti imaš prav rad zelenjavo? Zelo rad, če pa je tako dobro pripravljena, pa jo naravnost obožujem! Zovite me ljigavac, al mic po mic... včerajšnja večerja: vložen korenček (samo zame), kuhan daikon, fižoleti s sezamom, svež paradajz, koruza in grah v sojini omaki, pašta s svežimi kumarami z majoneznim prelivom, riž, miso juha - in neke mesnine, ki sem jih rade volje prepustil Takaju. Eh, da bi videli zadovoljstvo kuharice, ko zelenjavnega menija ni ostalo na krožnikih niti za polizat več... seveda sem med hranjenjem dovolj glasno stokal od ugodja, in niti hlinil nisem... Danes me je "razočarala"... da me ne čuje slučajno... Pač, ni bilo tako pestro kot včeraj, ampak krompirjeve kugle (ker kroglice jim res ne moreš reč) z grahom in korenjem... ah, zakaj jih je bilo samo osem???? Fak, se bom začel nazaj redit al kaj???
Kakorkoli, banane še niso dozorele, upam, da bodo kmalu..

Pa še fotka za tiste, ki jih bolj zanima geologija

Za biologe, oziroma bolj specifično ornitologe, pa nimam fotke, ampak eno hecno zadevo, ki se mi dogaja že dva dni, ptiči namreč. Pa ne Hitchcockokovi, čeprav sem sprva pomislil tudi na to. Čim palim kosilnico začne nekaj frfotat in jaz, analfabet, si mislim, da strašim uboge ptiče. Malo sutra, banda se nabira pred mano in me grdo gleda (kao). No, bilogi, vam je ta prilagoditev kaj znana? Mene, analfabeta, je skoraj sezulo... čim sem s kosilnico zarezal v travo, je pred mano začela bežat vsa skakljava svojat, ki tam živi, ptiči pa Hop Cefizelj, te že imam v kljunu...
Predvčerajšnim pod večer se je spet grdo oblačilo, veter pihljal malo močneje, tako lepo je blo sedet na visokem klečevju in gledat ocean...

Ampak, kot sem napisal Ivi, slike ne podajo dejanske lepote tega otoka. Manjkajo sonce na koži, šelestenje trsja, vonji, veter... no, vsaj za slednjega je poskrbljeno na posnetku (in pustimo vnemar kvaliteto, to so še vedno posnetki s fotoaparatom, za firewire bo treba še čakat)...