Rastlinstvo je kar bujno, z vodo ni težav, temperature božanske. Tudi za kmetijstvo, saj si datum letine postavijo kar sami, sezona je celo leto. Ravno zato me je čudilo, zakaj so ti Japonci prav povsod tako prtegnjeni in obsedeni z delom... e, so kurac, da izvinite prostoti. Glumci in glumači, pozerji zabušantski! Briga njih za delo! Ampak ko pogledaš s hriba naokoli, so vsi kot mravljice, vsi delajo, nikogar v oštariji, cele dneve brez postanka... OK, sem baka gaijin, kaj se dogaja? Važen je videz! Če boiš cel dan vihtel motiko na njivi, brez da skoplješ eno brazdo, je bolje, kot če uspeš prekopat celo njivo v eni uri - in potem počivaš s pivom v senčki. In ne, nisem si jaz ustvaril takeha vtisa. Predvčerajšnjim dopoldan smo nekako ostali brez kakega manjšega dela, ki bi lahko dokončali pred kosilom. Pa se je Taka spomnil in mi rekel, naj grem z njim. Sedla sva v pickupa in se odpeljala na najsevernejšo točko otoka. Nič čudnega, sem pomislil, saj bojda poseduje tretjino obdelovalne površine otoka. Pa sva šla do svetilnika, si ogledala plažo, pokazal je najboljše točke za ribarjenje, nasad sagovcev in tako dalje... Ko je opazil, da mi nekaj ni jasno - ne, turizem v delovni obleki in gumijastih škornjih (kače) mi res ni jasen - je razložil, da je pomembno, da nihče ne opazi, da nimava česa počet. Na poti nazaj sva na cesti srečala starčka na frezi in Taka mu je veselo pomahal. "Moj oče. Tudi on se brezveze vozi okoli."
Sicer pa je glavna poljščina Tokunoshime sladkorni trs, iz katerega, poleg sladkorja, pridelujejo še soču. Za hec mu rečem rum, ker je iz iste surovine, zaudarja pa kot najbolj nagraužen tropinovec. Fuj, še sake je boljši. Potem gojijo že omenjeni taro, krompir in korenje, od sadja pa ananas, mango in mandarine, ki so tako nesramno dobre, da se bašem z njimi kot bi bile čokoladne. Upam, da bodo banane dozorele preden odidem, ker si na plaži nabrat banane za kosilo... e, to pa so ene mokre sanje!
No, prejle omenjeni sagovci pa so ena posebna štorija.
Plodove, recimo malo večji orehi, izvažajo. Za kaj pa se uporabljajo? Kaj pa vem, je povedal Taka, menda jih celo jejo. Aha, ma vi tukaj tega ne jeste? Joj ne, niso dobri... Khm. Poglejte članek na wikipediji, nekje proti sredini boste našli omenjene neke nevrotoksine in nevrološka obolenja... Da ki ni dobro, a?
Aja, ko že šinfam... folk, kjerkoli najdete hrano azijskega porekla z oznako "organsko" - prste proč, če si konzument organske hrane. Preveč tega sranja sem zdaj RES videl, prej sem bil samo cinično zloben, ko sem v trgovinah gledal ekstremno navite cene "zdrave" hrane. Kdor kupuje organsko pridelano hrano dražje kot ono grdo umazano onesnaženo zastrupljeno - ta je osel. In kaj je dejansko najbolj boleče pri temu? Da Taka ni grdi lopov in izkoriščevalski zlobnež. Predvčerajšnjim sem mešal kemikalije za gnojenje in sem mu kar povedal, da mi to ni niti malo všeč, da ni pošteno. Tip je bil tako osupel, saj sprva sploh NI DOJEL KAJ SE PRITOŽUJEM! Potem se je samo režal in me je razsvetlil, da on prideluje najbolj naraven trs (in taro in krompir), ker gnoji tako malo z umetnimi gnojili... Da ki malo, sem napolnil dve cisterni od 500 litrov... in pred sajenjem trsa so bile njive tako polne plavih kuglic, kot bi jih trosil epileptik s parkinsonovo... In v Koreji ni bilo ni za makac boljše, še divji ginseng so sadili po gozdu, pa bodimo resni!
Malo na štos... tale stoji kakih 100 metrov od mojega trenutnega domovanja in ga grem vsak dan pozdravit...
"Jeli Budo, što si ti uši tako velike?"
"Da te bolje čujem, mangupe!"
Obala...ah, ko pomislim čemu slovenclji rečete Obala... Obseg otoka je približno 90 kilometrov in je ravno dovolj, da se najde vse mogoče. Plaže za surferje (sem povabljen na pokušino), plaže za sončenje, plaže za kopanje, plaže za ribičijo, plaže za pašo... pašo oči, namreč. In plažo za gojenje ingverja. Khm. Do danes nisem vedel, da se ingver tako nabira...
Ja, to je ingver na peščeni plaži in, milo prosim, ne me vprašat kaj tam počne ali kako je tja prišel...
No, za gušte pa le majhen delček obalnih tipov:
Moram priznat, da mi postane malo neprijetno, ko se nebo res nenadoma tako zoblači, zapiha malo hladnejši veter in valovi postanejo višji in glasnejši... ali se le meni tako dozdeva?
In še moj skrivni kotiček, kjer lahko rit nastavim soncu, nudizma tu ne tolerirajo.
Je pa zato v bližini brezplačen(!) kamp, plačjiv je le priključek za vodo ali elektriko...
Včeraj je imel Suzuki poslovilno žurko. Razvrat, pohujšanje in pregreha, jojmene, kam sem prišel.. Za uvod en star vic o papigi, ki jo gospa kupi ful poceni, ker je rabljena in prihaja iz javne hiše (papiga, ne gospa). Prinese kletko domov, papiga si jo ogleduje nato izjavi: "O, imamo novo madame!" Kmalu prideta hčerki iz šole in papiga zavpije: "Ohoho, tudi nove punce imamo!" Končno pride mož iz službe in papiga olajšano vzdihne:"No, vsaj ena znana faca...."
Čemu ta vic? Ker se mi je včeraj zdelo, da sem prišel iz njega. Po večerji s še dvema sodelavcema smo odpujsali v Paradise Night Club (ja, to je pač moje asketsko življenje na otoku), vstopimo, dekleta nas bliskovito preštejejo in pet jih pristopi (dame biraju!), nakar zaslišim: "O, Dag, nice to see you again!" Madame. Er.. WTF? Tkoj me dve dekleti primeta pod roko: "O, do you know mamma?" "Er... ekčuli I do..."
Prejšnji teden sva skupaj sadila sladkorni trs... pogledam bolje dekleta in ja, njena hči je tudi tam, ampak tako uštimana, da je neprepoznavna.Ni kaj, kapo dol tem filipinkam, po nočnem delu se spravijo še na sezonska kmečka dela... in poleg tagaloga, španščine in japonščine govorijo še angleško... i ludovanje je počelo... Pivo za ogrevanje in še enkrat kapo dol filipinkam, ne poznam dosti punc, ki ga tolko stankajo. Pa še zaradi nečesa so mi bile filipinke všeč: na veliko smo opravljali Japonce, kako so smotani...
In potem sake, podaljšan z vodo in veliko veliko leda - wow, pašeeeeee! Še pa še... i tako baka gaijin uništi prvu bocu od litre. A Japanci ko Japanci, pijani ko majke, stalno se deru i misle da pjevaju neke karakoke, šta ti ja znam... Ampak eni pa res obvladajo, svaka čast! Tudi Taka, je bil kar ves v elementu...
In potem je bil v dveh elementih...
Ko pa je mamma prijela za mikrofon, sem že po obrazih sklepal, da bo nekaj posebnega. Kljub vsemu sem pripravljal kak zloben komentar za blog, a se mi je zataknil v grlu (hitro sake, da se ne zadavim!), ko je začela pet. Tak soul glas bi hotela imet vsaka črnska pevka... Seveda je prišla vrsta tudi name za kruljenje, ampak vsemu sakeju navkljub mi ni bilo do tega; ko so ratali že malo preveč tečni, me je rešila mamma, ki je vse - goste in svoja dekleta - utišala z izjavo, da če ne vejo, kako smo belci sramežljivi...
Jaz in mamma (jao što se odvratno kezim, tle sm že bil pjan ko truba):
In ob enih zjutraj na večerjo... ali zajtrk, kaj pa vem, jupi, ramen!
Z dekleti, seveda... in, ne boste verjeli, častila je mamma!
Suzuki in njegova spremljevalka sta bila drastično bolj nabasana od mene...
Kelly ("umetniško" ime, sicer je Raquelle) pa se mi je le očarljivo nasmehnila v pozdrav... enkrat proti jutru.
Danes... katastrofa. Še sreča, da je "zlati teden" in smo tudi na poljih ustavili dela, še jutri. Cel dan sem presedel na vetrovnih skalah in razmišljal. Dom je, kjer je srce... že lahko, a ko nimaš več srca? Kaj ti potem ostane?
Nikoli nisem maral Queenov, ampak ta kitica iz Innuendo je nekaj posebnega:
You can be anything you want to be
Just turn yourself into anything you think that you could ever be
Be free with your tempo, be free be free
Surrender your ego - be free, be free to yourself
Ni komentarjev:
Objavite komentar