sobota, 23. maj 2009

Zgodba o tisoč žerjavih

Sadako Sasaki je imela 2 leti, ko je bila vržena bomba na Hirošimo. Umrla je za levkemijo 10 let kasneje. Japonci verjamejo, da če iz papirja zložijo 1000 žerjavov, se jim izpolni želja. Sadako jih je začela zlagati v bolnici, a jih je uspela le 644. Njeni sošolci so dokončali njeno delo in 1000 origami žerjavov je pokopanih s Sadako.
Od takrat je origami žerjav postal simbol miru.

Večina spominov, posvečenih žrtvam bombe v Nagasakiju je povezana z vodo. Tisti, ki so preživeli eksplozijo so namreč zaradi opeklin iskali vodo, ki je ni bilo nikjer, in umrli v agoniji.
Park miru

Točka nič

Ura v muzeju, ustavila se je ob 11.02

Spominska dvorana, imena vseh žrtev so shranjena tu

70.000 optičnih vlaken

Če je kdo pričakoval, da bom penil in bentil nad prokletimi ameri, se moti. Enkrat tolko jih bom pustil na miru. Bi raje pljunil japonskega cesarja, ki ni hotel podpisat vdaje, dokler mu ne obljubijo, da bo lahko ostal cesar še naprej.
Bolj me muči nekaj drugega. Kje je kaka božja ljubezen? Kaka božanska skrb? Bo kar držalo, če bog (ali Bog ali božanstva) obstaja, je sprevržen sadist, totalno govno, slabše od najslabšega človeka. Ampak zakaj sploh potrebujemo boga? Vedno bolj sem prepričan, da vsi, ki se sklicujejo na kakršnekoli nadnaravne sile, to počnejo samo zato, da sebe rešijo odgovornosti. Mind me, govorim o vseh verstvih po vrsti, vključno z - meni priljubljenim - budizmom.
Eno je racionalno védenje stvari, število žrtev in podobno. Ampak biti tukaj... malo je reči, ki so me v življenju tako presunile. Pa najbrž postajam pretirano občutljiv - kar precej sem jokal v muzeju in okolici. Ne, nimam nobenega občutka krivde, ker sem imel dokaj lagodno življenje. Samo grozno se počutim. Dva dni smo harali po Nagasakiju brez prestanka, za zajtrk sixpack (ob treh popoldan) in potem dalje, dočakat sončni vzhod v kakem baru. Včeraj zvečer me je Rury pospremila na razgledno točko za nočni pogled na Nagasaki.



Žal se nam ni pridružila na nočnem pohodu, smo pa bili jako jako pisna druščina: moja malenkost, američan, šved, izraelec in dva nizozemca, potem se nam je priključilo še nekaj japoncev, pa nemec, totalna utrgancija.

1 komentar:

  1. Knjigo "Sadako bi rada živela" sem brala kot otrok in mi je za vedno ostala v spominu, pa nisem nič videla. Kaj šele ti...
    Kar se boga tiče - jaz verjamem, da ima človek veliko svobodo, voljo in izbiro - in da se za nekatere črne duše življenje konča v razgradnji - v tej učilnici na zemlji pač vsak ne naredi izpita. A tudi jaz se sprašujem, zakaj nekdo ne poseže vmes pred katastrofo ... Ko tehtaš svobodno voljo, ki nam je vsem dana v uporabo, in blagor drugih - ali se bog res mora držati lastne zaveze?
    Zadnjič sem prebrala, da ni življenje nikoli pravično. Vedno eden daje več od drugega.

    Ej, lepo bodi. Janja

    OdgovoriIzbriši

STATISTIKA